Končno je prišla sreda, 20. 11. 2024. Zjutraj sem brez težav vstal. Napočil je dan, ki sem ga težko čakal. Pojedel sem zajtrk in se z veliko športno torbo odpravil v šolo. Skupaj s svojimi sošolci iz P5S, učenci P5E ter učiteljicama Klavdijo in Charlotte smo se z avtobusom odpeljali proti Planici.

Kmalu po prihodu smo se nastanili. Sobo sem si delil s prijateljem in sošolcem Valentinom in fantoma iz sosednjega razreda Kanom in Kairuijem. Takoj sem začutil, da se bomo imeli lepo.

Še istega dne smo odšli na pohod po Tamarju. Hodili smo dobro uro in pol. Prehodili smo osem kilometrov. Kar veliko, kajne? Na vrhu smo se kepali, potem pa sem si privoščil šolski sendvič. Zeblo nas ni in niti veter ni pihal.

Naslednji dan smo oblekli smučarske hlače in bunde, obuli "pancerje" in šli preizkusit, ali še znamo teči na smučeh. V Nordijskem centru so nas zelo lepo sprejeli. Učitelji so bili prijazni in strokovni, otroci smo se pa zelo zabavali.

Po kosilu smo odšli na našo največjo smučarsko skakalnico. Prehodili smo več kot 400 stopnic. Priznam, da so me bolele noge. Skakalnica je visoka več kot 255 m. Občudujem skakalce zaradi njihovega poguma.

Zvečer nas je pričakal cirkus. Starejši gospod nas je učil cirkuških trikov. Naučil sem se žonglirati s tremi žogicami, uporabljati kitajski krožnik in diabolo. Zabavali smo se, se veliko smejali in šalili.

Zadnji dan smo uredili sobe, jih pometli, pobrali odpadke in spravili svoje stvari v kovčke in športne torbe. Čakal nas je orientacijski tek okoli Planice. Razdeljeni smo bili v skupine. Dobili smo kompase, zemljevide in učne liste. Naši skupini je bilo dogajanje zanimivo, zato smo zbrano sodelovali in s skupnimi napori dosegli drugo mesto.

Nasmejani in rdečih lic od svežega zraka smo posedli v avtobus in se odpeljali nazaj proti Ljubljani.

Imel sem se zelo lepo. Srčno upam, da gremo v tem šolskem letu skupaj še kam.

Etijen Zalar Albreht, P5S